Kaj v splošnem označujemo z besedo melanholija?
Melanholija je najverjetneje vsem poznana beseda, kljub temu pa morda ne veste čisto točno, kaj vse označujemo z njo. Čeprav sama beseda zveni precej lepo, pa vendarle označuje stanje duševne potrtosti, malodušnosti in celo mračnega razpoloženja. Nekoč so jo enačili celo z depresijo.
V današnjem času pa je melanholija v nekaterih hujših primerih razumljena kot simptom za depresijo in v resnici lahko zajame čisto vsakega od nas. O njej so pisali že daleč nazaj, in sicer v petem stoletju pred našim štetjem, ko je o njej razpravljal znani grški zdravnik Hipokrat.
Primerjava med melanholijo in depresijo
Čeprav se je melanholija nekoč enačila z depresijo, pa jo dandanes označujejo kot precej lažjo obliko duševne stiske v primerjavo z depresijo. To pomeni, da ju nikakor ne smemo enačiti oziroma zamenjevati. Za melanholijo posamezniki trpijo navadno že od malih nog. Nanjo delujejo vplivi okolja, prav tako družina, družbene skupnosti.
Melanholiku pa običajno ne more pomagati niti psihoterapevt. Težave, ki jih s seboj nosi melanholik, so lahko izjemno resne. Dobro je poznati simptome za melanholijo. Melanholik se na primer zelo težko osredotoča, težave ima z zbranostjo, pogosto je zelo zmeden.
Melanholikom pogosto primanjkuje energije, veliko spijo, poležavajo, povsem vseeno jim je, kako izgledajo. Pozabijo se oprhati, pospraviti za seboj in podobno. Za številne so znane še blodnje, so čemerni, brezvoljni, ne zmorejo se veseliti nečesa.
Vas kdaj za trenutek zagrabi melanholija?
Verjetno prav vsakega od nas tu in tam zagrabi melanholija. V tem primeru je najbolje, da odgrnemo zavese na oknih, temeljito prezračimo vse prostore v stanovanju, se odpravimo na sprehod ali pa v dobro družbo.

Ko se vam zazdi, da ste nekoliko melanholični, je najbolje, da se pričnemo ukvarjati s tistim, kar imamo najraje. Zastaviti si moramo čim več novih ciljev. Predvsem pa je najpomembneje, da se ne smilimo sami sebi.
Kaj v resnici odraža melanholija?
Melanholija odraža spremembe v razmerju med telesom ter dušo. Nekateri stari filozofi so menili, da je melanholičen temperament vir genialnosti in norosti. Prav tako tudi izvir velike modrosti, če ga seveda znamo primerno usmerjati.
Gre za občutek, ko potrebujemo umik vase, da bi se lahko sploh soočili z bolečino in na takšen način presegli obstoječe stanje.